Predvčerajšnjem sva se družila s prijateljema. Tema razgovora je bila, z njune strani, da je nedopustno in je treba prepovedati gradnjo hiš-kock z ravnimi strehami ali pa fasade živih barv, na Krasu, v Istri, ipd.
Prijatelj, po izobrazbi arhitekt, sicer nikoli delal v arhitekturi, je bil globoko prizadet in užaljen, ker mene takšne hiše nič ne motijo in mi nič ne pomeni, da on to sceno vendar obvlada.
In me tudi ne moti, da njiju motijo in ne moti me nič na svetu, vse je svoje in drugačno in skupaj.
Ni to samo odnos do arhitekture, gre za dva odnosa do življenja.
Prvi odnos je delovanje-akcija urejanja, je potreba po redu, nadzoru, uniformiranosti.
Izvira iz občutka neugodja, ogroženosti, nevrednosti, nepredvidljivosti raznolikega prostora.
Tak odnos hoče določena pravila, tradicionalnost, konzervativnost, predvidljivost, da se ustvarja varnost.
Drugi odnos je inercija-nedejavnost, mirovanje, le opazovanje, zaznavanje.
Ne pomeni, da ne spoštuješ pravil ali nimaš okusa, in ni vezano na znanje, poznavanje, izobrazbo.
Pomeni vseobsegajoče, sprejemanje, gledanje, videnje življenja v vsej njegovi organski nepredvidljivosti.
Življenje ni sterilni arhitekturni načrt ali izris.
Življenje je slojevito, včasih neposrečeno, kričeče, neslišno, blago, nepredvidljivo, vse sorte, a vedno Živo, resnično.
V naravi ni estetike, ki bi nadzirala in prepovedovala kontraste, oblike. Narava je brez sodbe.
Videti "big picture", pomeni jasen um, brez dilem, le zaznava.
Kričeča fasada, kockasta hiša z ravno streho, je le še en sloj v času in prostoru.
Stare tradicije, ki jih danes varujemo, ne samo v arhitekturi, so bile v nekem času-prostoru, nekomu nekaj novega, vdor v prostor, morda provokacija, nekaj motečega ali pa prijetnega.
Zato je meni prav, da njiju moti in prav mi je, da mene ne moti (Wu wei).
Tako obstaja arhitekt, ki ljubi red, hiša z ravno streho, človek, ki je pobarval svojo fasado v kričečo barvo, jaz, ki opazujem, pišem, bereš, bere.
Ko ne zahtevam od sveta-življenja, da bo skladno z določenimi (mojimi) estetskimi merili, pravili ali vrednotami, ni izgubljanja energije - svet se udejanji, postane pisan, ne grozeč in neskončno zanimiv.
Dan Lucca